Za gozd nimamo veliko rezervnih scenarijev
Prof. dr. Robert Brus: »Če bomo preveč stavili na eno vrsto, ki ji zdaj gre dobro, in bojim se, da to pri zdajšnji obnovi gozdov delamo, se nam to lahko nekoč maščuje.«
Prof. dr. Robert Brus je predavatelj na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in na različnih oddelkih predava predmete s področja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva.
Sodeluje v več različnih raziskovalnih projektih, v njegovi obsežni strokovni bibliografiji pa lahko najdemo tudi vrsto monografij in strokovnih knjig, kot so Drevesa in grmi Jadrana, Naše drevesne vrste, Sprehod po gozdu, Drevesne vrste na Slovenskem, Dendrologija za gozdarje in Sto grmovnih vrst na Slovenskem.
Kako dobro Slovenci poznamo drevesne vrste?
Mislim, da Slovenci drevesne vrste dobro poznajo. To gotovo velja za prebivalce podeželja, gospodarje na kmetijah in mnoge lastnike gozdov. Ampak nikakor ne smemo pozabiti tudi na vse ljubiteljske vrtnarje in lastnike okrasnih in sadnih vrtov, ki me včasih prav osupnejo s svojim temeljitim poznavanjem ne samo vrst, ampak tudi sort, kultivarjev itd. Dobro poznavanje vrst je gotovo povezano tudi s tem, da smo Slovenci z drevesi že od nekdaj vzpostavljali poseben intimni odnos. Še danes so na primer v nekaterih delih Slovenije ohranjeni staroverski običaji, povezani z drevesi, mnogi ljudje občutijo zdravilno energijo dreves. Dolga je tudi zgodovina varovanja dediščine mogočnih dreves, drevesa so povezana s številnimi pravljicami in ljudskimi pesmimi in krajevnimi poimenovanji. Mislim, da imamo Slovenci nekaj tega že v genih.
Petnajst metrov visoko drevo v enem letu proizvede tri milijone litrov kisika. Zakaj vse je gozd pomemben za človekov obstoj?
Kisik je gotovo eden od pomembnih učinkov, čeprav je pri fotosintezi stranski produkt, pravzaprav odpadek. Funkcije gozda navadno delimo na tri skupine, to so ekološke, socialne in proizvodne. Če so bile do sedaj za lastnika gozda (in večinoma so še) najpomembnejše proizvodne funkcije, po domače povedano les, bodo v prihodnosti za planet gotovo pomembnejše ekološke funkcije, na primer: gozd nam varuje vodne vire in zagotavlja pitno vodo, preprečuje erozijo in poplave, ustvarja in ohranja tla in biodiverziteto, upočasnjuje podnebne spremembe, zmanjšuje moč vetra ... in tako naprej. Lahko tudi ponazorim: gozd in gozdna tla delujejo kot spužva, ki vsrka velike količine padavin in jih zadrži, potem pa počasi oddaja in upočasnjuje odtok. S tem varuje vodne vire in nižje ležeče predele. Predstavljajte si Ljubljano: brez gozdov v širšem zaledju, npr. v Polhograjskih dolomitih, nobena pregrada ne bi preprečila poplav ob vsakem malo večjem nalivu.
Koliko gozdov, ki imajo oznako pragozd, imamo v svetu oziroma kateri so najpomembnejši? V Sloveniji jih imamo 14, najbolj znan je Rajhenavski pragozd v Kočevskem rogu.
Ohranjenih pragozdov ali pragozdnih ostankov je v svetu še veliko, a vse manj. Najdemo jih na praktično na vseh celinah. Gre za ostanke nekoč bolj razširjenih gozdov, pa naj bodo to mamutovci in sekvoje v Kaliforniji, evkalipti v Avstraliji ali kruhovci v Afriki. V Amazoniji, tropskih delih Afrike in ponekod v JV Aziji pa so ta območja še zlasti velika in prostrana, številna tako rekoč nedotaknjena in tudi še ne do konca raziskana.
Slika: »V času podnebnih sprememb se mi zdi neodgovorno in kratkovidno tuje drevesne vrste zavračati samo zaradi njihovega izvora. Tega si v današnjih razmerah ne moremo privoščiti, namesto tega jih je treba preizkušati in raziskovati njihov potencial (in morebitne nevarnosti), da bi po potrebi lahko vsaj delno nadomestile izpad katere od domačih vrst,« poudarja profesor Robert Brus.
Dlje ko se na nekem območju že gospodari z gozdom in je naseljeno, manj je ohranjenih pragozdov. V zahodni Evropi jih skoraj ni in v srednji tudi razmeroma malo, zato pa so naši še toliko bolj dragoceni, ker so se ohranili tako rekoč v jedru Evrope. Za nas so izjemno dragoceni kot raziskovalni objekti, saj s spremljanjem naravnih procesov v njih lahko spoznavamo ekologijo gozdov in dobimo dragocene informacije, ki nam pomagajo pri sonaravnem gospodarjenju z gozdom.
Pred dvema letoma je Unesco na seznam svetovne naravne dediščine uvrstil tudi slovenska bukova pragozda Krokar in Snežnik-Ždrocle ter vrsto drugih bukovih gozdov po Evropi. So bukovi gozdovi ogroženi?
Ti gozdovi na seznam dediščine Unesco niso bili uvrščeni zato, ker bi bili redki ali ogroženi, pač pa zato, ker so zelo značilni za to območje in so vrstno izjemno bogati. V javnosti je malo znano, da so bila prav na širšem območju Krokarja in Snežnika najpomembnejša ledenodobna zatočišča bukve, ki je prav od tukaj spet naselila večino srednje in zahodne Evrope. To so pokazale genetske, palinološke, paleobotanične, fitocenološke in druge raziskave. To so sploh vrstno najbogatejši bukovi gozdovi v Evropi, tu je zibelka evropske bukve. Odlične razmere za rast bukve pri nas kažejo tudi izjemne višine, ki jih ta vrsta dosega. Če bi izbirali uradno nacionalno slovensko drevo, bi sam brez oklevanja predlagal bukev.
V zahodni Evropi pragozdov skoraj ni in v srednji tudi razmeroma malo, zato so slovenski še toliko bolj dragoceni.
Bukovi gozdovi za zdaj niso neposredno ogroženi, prej bi rekel nasprotno, bukev je pri nas tako vitalna in močna, da izpodriva druge vrste, nad 70 odstotkov površine Slovenije pokrivajo bukova rastišča, kar pomeni, da bo bukev povsod tam prevladala. Ampak prav v tem pa sam vidim nevarnost in na to opozarjam že nekaj časa – če bomo preveč stavili na eno vrsto, ki ji gre zdaj dobro, in to pri zdajšnji obnovi gozdov delamo, se nam to lahko nekoč maščuje. Prav zato bi morali še več truda vlagati v oblikovanje vrstno čim bolj mešanih gozdov.
Kako Slovenci gospodarimo z gozdom ob dejstvu, da ga (raz)prodajamo za drobiž?
Slovenci z gozdom na splošno gospodarimo dobro, a ob vse pogostejših naravnih nesrečah vse težje. In strinjam se z vami, res je škoda, da iz lesne surovine, ki prihaja iz gozda in je popoln naravni material, ne znamo iztržiti več in je ne predelamo sami v izdelke z visoko dodano vrednostjo. Lesnopredelovalna industrija s tem zamuja lepo priložnost. Značilnost naših gozdov pa je velik delež zasebnih gozdov, kar tri četrtine, in veliko lastnikov. Zasebna gozdna posest je zelo razdrobljena, saj povprečna posest obsega okoli 2,9 ha, lastnikov je več kot 400.000. In za veliko večino teh lastnikov gozdovi niso gospodarsko pomembni, zato je v njih težko enotno gospodariti.
Za večino težav tako v kmetijstvu kot v gozdarstvu so krive t. i. monokulture, ker veliko hrane na enem mestu privlači škodljivce. Kako ta problem rešujete v gozdarstvu?
Osnovna izhodišča našega gozdarstva, na katera smo ponosni in jih ceni vsa Evropa, so sonaravnost, trajnost in večnamenskost. Monokulturam se v resnici izogibamo, pri nas jih je bistveno manj kot drugod v Evropi, ne izvajamo golosekov, te smo kot druga država na svetu prepovedali že leta 1948. Gozdove obnavljamo po naravni poti z velikim številom drevesnih vrst, ki so gensko močno variabilne in prilagojene rastiščem itd. Ne uporabljamo insekticidov, fungicidov itd., ker varujemo vodne vire, biodiverziteto, gradimo na naravni odpornosti … za kar se v Evropi in svetu uveljavlja celo izraz slovenska gozdarska šola.
V javnosti je malo znano, da so bila na območju Slovenije najpomembnejša ledenodobna zatočišča bukve, ki je od tukaj spet naselila večino srednje in zahodne Evrope. Odlične razmere za rast bukve pri nas kažejo tudi izjemne višine, ki jih ta vrsta dosega.
Čeprav se ta hip zdi, da stanje na področju gozda še nikoli ni bilo tako klavrno, tega najbrž ne moremo reči za Slovenijo. Lep primer je Kras, ki je imel še leta 1875 le 14-odstotno gozdnatost, potem pa je tedanja Avstro-Ogrska z intenzivnim pogozdovanjem s črnim borom to sliko močno spremenila. Danes je gozdnatost na kraškem gozdnogospodarskem območju skoraj 60-odstotna. Je to zgodba o uspehu?
Seveda, pogozdovanje Krasa je občudovanja vredna zgodba o uspehu. Z današnje perspektive si težko predstavljamo, kakšen organizacijski podvig je bil to, in bojim se, da danes česa takega ne bi bili sposobni izpeljati. Pomislimo samo, s kakšnimi težavami in administrativnimi ovirami se lotevamo obnove gozdov, ki sta jih poškodovala žled in lubadar v zadnjih letih. Kras je bil pogozden predvsem s črnim borom, tam neavtohtono vrsto, ki je kmalu vzpostavil tla, počasi se je tudi začela vračati avtohtona listnata vegetacija … Nasadi črnega bora so do danes v teh 150 letih svojo vlogo torej odlično opravili, zdaj pa so postali požarno ogroženi, v njih se pojavljajo bolezni in počasi se poslavljajo. Zato na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete izvajamo več poskusov z nasadi na Krasu in iščemo poti, kako jih postopoma nadomestiti z drugimi, po možnosti avtohtonimi vrstami listavcev, ki bi bi bili odporni in donosni hkrati.
Od leta 1970 do danes se je amazonski gozd skrčil za 20 odstotkov. Kako je drugod po svetu; najbrž gozda zaradi potrebe po t. i. deviški zemlji za pridelavo hrane ne krčijo samo Brazilci?
Brazilci krčijo gozdove iz različnih razlogov: za pridelavo hrane, ki pa ne traja dolgo, saj so tla zelo slabo rodovitna in se hitro izčrpajo, za živinorejo, ki je izjemen onesnaževalec, za pridobivanje lesa in v zadnjih letih celo za ureditev plantaž gensko spremenjenih evkaliptovih dreves. V Aziji razmere niso bistveno boljše, spremembe se dogajajo bolj prikrito, akterji o njih ne govorijo tako kot brazilski predsednik Bolsonaro. V JV Aziji izsekavajo gozd zaradi zasajanja plantaž oljnih palm in kavčukovca, v Sibiriji se odvija zgodba v obsegu, ki je povsem primerljiv z Amazonijo. Tam borealni gozd sekajo kitajske korporacije, pogosto ilegalno in s sodelovanjem domačinov. Poleg tega daleč od oči svetovne javnosti tudi v Sibiriji divjajo obsežni požari, ki jih sploh nihče ne gasi. Tudi tam je okoljska škoda zaradi tega verjetno še večja kot zaradi sečnje. Poleg tega pa v Sibiriji grozi še nevarnost taljenja permafrosta, v katerem je v šoti uskladiščenega ogromno CO2 in metana.
Je amazonski pragozd res toliko pomembnejši od vseh drugih gozdov po svetu, če zanemariva vidik o izjemni pestrosti favne in flore, in govoriva samo o pljučih sveta, da nas njegovo krčenje bolj skrbi kot denimo krčenje gozdov v Švici, Estoniji itd. Ali morda le skrb za čist zrak prelagamo na Brazilijo?
En hektar gozda na Zemlji v povprečju na leto veže okrog 10 ton CO2 in to pomaga pri upočasnjevanju segrevanja podnebja. Res pa je, da je ta učinek najbolj izražen prav v tropskih gozdovih, zato je njihovo ohranjanje in trajnostno gospodarjenje z njimi še toliko bolj pomembno. Tropski gozdovi poraščajo površino okrog 2,4 milijarde hektarjev, kar je več kot polovico vseh gozdov na svetu, in Amazonski gozd je največji med njimi. Zaradi svoje specifične zgradbe in predvsem nerodovitnih, revnih tal so zelo zahtevni za obnavljanje in trajnostno gospodarjenje, kakršno poznamo v zmernem območju. Posekan tropski gozd se po naravni poti zelo počasi in težko obnovi.
Če pogledamo v bližnjo preteklost, območje Černobila denimo, ki ga je leta 1986 prizadela jedrska katastrofa, je danes tam prava džungla.
Gozd ima v resnici neverjetno moč obnavljanja. Tudi pri nas zelo hitro spet zavzame svoje prejšnje površine, če erozija ni uničila vse prsti. Spomnite se na Kočevsko in na to, kaj se je zgodilo po odhodu Kočevskih Nemcev. Po 70 letih ponekod komaj še najdemo ruševine hiš, ki jih je prerasel gozd.
Pravilo pa je naslednje: dlje ko je šel degradacijski proces in bolj ko je erozija uničila tla, dlje traja ponovna obnova gozda in poteka v več zaporednih fazah. S stališča narave ni to nič posebnega, z naše perspektive pa seveda ne bi bilo sprejemljivo čakati 500 ali 1000 let, da bi se na Krasu prek sukcesije postopoma spet razvil naravni hrastov gozd.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (oktober 2019)
